Zgodbi s srečnim koncem

V medijih zadnje čase lahko zasledimo samo še slabe novice. Pa je res vse tako črno, kaj res ni lepih zgodb s srečnim koncem, ali se jih samo ne »izplača« objavljati? Mi smo se odločili, da z vami delimo dve resnični živalski zgodbi s srečnim koncem. Prva je zgodba o Kali, psički mešanki, ki je zaradi svoje otroške igrivosti skočila pred avto.V nesreči je utrpela hude poškodbe glave, eno oko pa ji izpadlo. Lastnik je bil obupan, spraševal nas je, ali lahko psički sploh pomagamo ali jo je bolje evtanazirati. Psička je med tem strumno in mirno sedela na pregledni mizi, kot bi hotela reči: »Naredila sem neumnost, v igri sem spregledala avto, sedaj pa bom storila vse, kar bom morala, da mi pomagate«. Z lastnikom smo se dogovorili, da jo stabiliziramo in ji operativno odstranimo izpadlo oko, ki je bilo izmaličeno. Operacija je potekala brez zapletov,  a njena slepota je bila nepovratna tudi na preostalo oko. Vidna živca se namreč križata in včasih se pripeti, da se strgata oba, ko izpade oko. Kala je zelo pridna in inteligentna psička, ki jo je imela rada cela družina, a slepe niso mogli obdržati, saj je še zdrava spregledala avto. Vzljubili smo jo tudi v Zvitorepki, predvsem zaradi njene neomajane volje do življenja. Svojo slepoto je sprejela v nekaj dnevih in se že popolnoma zanašala na preostale čute. Lastniku smo predlagali, da ji najdemo nov dom, saj se nam je zdelo prav, da če lahko slep človek dobi psa vodnika, lahko tudi slep kuža najde razumevajočega človeka. Ko smo to zgodbo povedali naši prijateljici Darji z Ranča Kaja in Grom, jo je na »preizkušnjo« takoj sprejela. Sedaj je Kala na Ranču in jo morda že pozna kdo izmed vas ali pa vaših otrok, saj skupaj z Darjo, kot ambasadorki, širita pozitiven odnos do živali in življenja. Druga zgodba pa je zgodba o muci Pandiki. Ta prisrčna črnobela muca je v poletni vročini zaspala v visoki travi, prebudila pa se je še ravno pravočasno, da je skočila izpod kosilnice. Rešila si je življenje, a cena je bila visoka- kosilnica ji je odrezala obe zadnji tački pod skočnim sklepom (približno 5 cm nad prsti). Lastnica jo je takoj s kolesom pripeljala v našo ambulanto. Ko je odprla kletko, je Pandika prilezla iz kletke po okrvavljenih štrcljih in zavzela skoraj enako pozo kot prej omenjena psička Kala. Čeprav so bile poškodbe zares hude, noben od nas vpričo njenega pogleda ni imel srca, da bi jo evatanaziral. Z lastnico smo se dogovorili, da muci operativno oskrbimo rane. Muca je potem potrebovala več tednov negovanja lastnikov, previjanja in skrbi, da bi se ji rane pocelile, preostalo pa je bilo odvisno od muce in njene volje. Pandika se je izkazala za zares pravo borko, pretrpela je brezkončna previjanja in rane so se ji zacelile. Pa ne samo to, med tem je dojila še njeno malo muciko, ki je bila v času nesreče stara le nekaj tednov in odvisna od njenega mleka. Ko so se rane pocelile, ji je lastnica dala sešiti posebne usnjene copatke, ki jih je v enem dnevu sešila šivilja iz Celja brezplačno, saj jo je njena zgodba tako ganila. Pandika sedaj živi srečno z lastnico in še vedno lahko skoči na stol. Upam, da sta ti dve zgodbi tudi črnogledim zbudili malo upanja za naslednje leto. Brez dobrih ljudi, ki so jo pomagali pisati ne bi bili možni. V imenu kolektiva Zviotrepka se zahvaljujem lastnikom Kale in Pandike, »Rančarjem«, šivilji ter vsem ostalim, ki ste živalcam pripravljeni pomagati, ko vas potrebujejo ne glede na lastno žrtvovanje. Takšni ljudje še budijo upanje za ta ponoreli svet. Rok Krajnik, dr.vet.med.

Prijava