Rane - oskrba in prva pomoč

Zgodnja pomlad je čas, ko se goni največ naših psov in mačk. Za gonečo samičko se velikokrat zanima večje število samčkov, ki se morajo "dogovoriti", kateri ima pravico do parjenja. Njihovi "pogovori" pa se vršijo s pomočjo zob in krempljev, ki privedejo do poškodb in ran.

Ugrizne rane in vbodne rane krempljev navadno na prvi pogled ne izgledajo zelo resno. Veliko ljudi jih niti ne opazi, saj so zobje in kremplji naših udomačenih zverinic zelo ostri in zato zlahka predrejo kožo, kot kakšne debelejše injekcijske igle. Takšne rane velikokrat ne krvavijo navzven, saj se koža zaradi elastičnosti zapre in prepreči zunanjo krvavitev. Za razliko od medicinskih igel, zobje in kremplji niso sterilni in v telo ne vnesejo prečiščenih zdravil, ampak zelo veliko količino bakterij in celo virusov. Med temi bakterijami so vedno tudi takšne, ki povzročajo gnojenje, med virusi, ki se na ta način širijo, pa sodijo virus stekline, virusi mačjega AIDSA, mačje levkoze in drugi.

Zaprte rane, kot že rečeno, ne krvavijo in zaradi tega jih velikokrat ljudje ne jemljejo resno. Žal pa so nekrvaveče rane lahko veliko bolj nevarne, kot tiste, ki krvavijo. Kri namreč spere veliko bakterij in zmečkanega tkiva iz rane, poleg tega pa kri vsebuje veliko celic imunskega sistema, ki rano še dodatno očistijo nesnage. Manjše krvaveče rane torej niso toliko nevarne, lastnike skrbi le prisotnost krvi, ki pa navadno neha teči v nekaj minutah. Izjema so seveda rane, ki močno krvavijo zaradi pretrgane večje žile ali velikega obsega rane. V nekrvavečih ranah se bakterije na zmečkanem tkivu hitro množijo in rana se prične gnojiti. Gnoj se nabira, raztaplja okolna tkiva in tako se poveča obseg rane. Ker pa je takšna rana očem pod kožo in dlako skrita, jo ugotovimo šele, ko se na tem mestu pojavi večja bula, ali ko gnoj končno ne "raztopi" tudi kože nad rano in se pocedi na površje. Velikokrat se dogodi, da lastniki pripeljejo žival z odprto gnojno rano v ambulanto, pri tem pa si mislijo, da je rana sveža in jo je povzročila kakšna večja žival, npr. pes. Šele med pogovorom z veterinarjem se spomnijo, da se je njihova žival pred časom stepla z drugo, a so bili mnenja "ni bilo ugriza, saj ni bilo krvi".

Prva pomoč pri ranah živali je enaka kot pri ljudeh. Umazane, krvave rane speremo pod tekočo vodo in jih razkužimo z razkužilom primernim za rane (npr. razredčen povidon iodid ali domače jod ipd.). Rane, ki močneje krvavijo, povežemo s čisto, če se da sterilno, obvezo tako, da krvavitev ustavimo, a ne premočno, da ne ustavimo tudi prekrvavitve tkiv prizadetega mesta. Poškodovano žival nato peljemo k veterinarju, saj bo le-ta znal preceniti, koliko resna je rana in ali je potreben antibiotik ali celo kirurški poseg. Pregled in zdravljenje rane v zgodnji fazi je veliko bolj uspešno ter tudi cenejše, kot kasnejši posegi, ki lahko obsegajo celo presaditve kože, kadar zaradi gnojenja odmre večja površina kože.

Kot vedno pa je najboljša preventiva. V tem primeru se takim ranam najlažje izognemo, če živali pravočasno kastriramo ali steriliziramo ter jih ne puščamo samih, brez nadzora. 

 

Rok Krajnik, dr.vet.med.


Prijava