FELV in FIV

Mačja levkoza in aids (mačji virus imunske pomanjkljivosti) sta zelo kužni virusni obolenji, ki predstavljata veliko nevarnost za domače mačke. Prenašata se predvsem med mačkami, ki živijo skupaj, lahko pa se mladički okužijo že od matere. Dovzetnejše so mlajše mačke. Najpogostejši način prenosa je s slino, če jedo iz istih posod ter preko ugriznih ran. Mačji aids se prenaša tudi s spolnim kontaktom. Okužbam so najbolj izpostavljene zunaj živeče mačke. Večja rizičnost velja za samčke kot samičke, vzrok so pogoste ugrizne rane nekastriranih mačkov. Od okužbe do izbruha bolezni lahko mine tudi nekaj let. Okužene mačke lahko živijo več let brez znakov bolezni, a vseeno ves ta čas izločajo virus (tihi prenašalci). Bolezni imata žal zelo neugodno prognozo, ker sta neozdravljivi in v visokem odstotku smrtni. Pri lastnikih in veterinarjih se pogosto pojavlja vprašanje smiselnosti zdravljenja, glede na nejasno prognozo.

Sum na mačjo levkozo postavimo ob kroničnem hujšanju, slabokrvnosti, neješčnosti, apatiji, oteženem dihanju, driski, zmanjšani odpornosti, vnetih dlesnih, zadahu iz gobčka, neplodnosti samičk, abortusih, povečanih bezgavkah, limfomu (raku), ki se lahko pojavi praktično na vseh organih.

Na mačji aids pomislimo, če ima mačka pogosta ponavljajoča obolenja z visoko telesno temperaturo, slabo počutje, povečane bezgavke, vnete dlesni, neprijeten zadah, če hujša, je slabokrvna. Po začetni okužbi si žival pogosto opomore, a kmalu podleže kakšni sekundarni infekciji, ker se njegov organizem ne more ubraniti pred povzročitelji bolezni (podobno kakor človek z aidsom).

Znaki obeh obolenj so zelo nespecifični in podobni, zato je na osnovi le-teh nemogoče podati končno diagnozo, postavi se lahko samo sum. Za zanesljivo potrditev je potrebno narediti krvni test na obe bolezni.

Zdravljenje je žal samo simptomatsko in podporno glede na izražene probleme. Dostikrat se zaradi zmanjšane odpornosti pojavljajo dodatne bakterijske in druge virusne infekcije. Tako pogosto zdravimo le sekundarne bolezni, ne pa osnovne, ki je kriva za nastanek le-teh. Limfom kot posledica levkoze se lahko zdravi s kemoterapijo in transfuzijami, a se s tem bolezen večinoma le omili. Uporabljajo se določeni imunostimulatorji, ki pomagajo izboljšati imunski odziv organizma.

V Sloveniji je na razpolago cepivo samo proti levkozi in prvič se cepi po 9. tednu starosti (odvisno od drugih cepljenj) dvakrat v razmiku 3-4 tednov. Pred vakcinacijo moramo narediti krvno preiskavo, da izključimo prisotnost povzročitelja v perifernem krvotoku. Cepimo samo negativne mačke, žal pa vakcina ni 100% zanesljiva. Revakcinacija sledi vsako leto.

Zaenkrat ni nobenih dokazov, da bi bili ti obolenji nevarni za človeka, a pazljivost ni nikoli odveč, ker so te mačke, z zmanjšano odpornostjo, pogosto vir obolenj, ki se lahko prenesejo na človeka (npr. mikrosporija).

 

Viktorija Lončar, dr.vet.med.


Prijava