Kosti v prehrani živali

Poletje je čas, ko lahko uživamo zunaj v naravi v raznih aktivnostih. Med bolj priljubljenimi je seveda piknik in skoraj obvezen žar. Po končanem pikniku pa ostane veliko mesa in predvsem kosti, ki jih marsikdo z veseljem ponuja kosmatincem. Tu pa se prične problem.

Kosti namreč niso idealna hrana za naše pse (še manj pa za mačke). Čeprav imajo mesojedi močnejšo želodčno kislino kot mi, ta še vedno ni dovolj močna, da bi razgradila toliko kosti, kot jih pes lahko naenkrat poje. Evolucijsko gledano volk ni jedel veliko kosti. Če je uplenil na primer srno, je večina kosti ostala nedotaknjenih. Kosti so se lotili mrhovinarji (jastrebi, šakali, hijene...), volk pa le v časih hude lakote. Torej  stari rek: »kosti so za psa zdrave« ni upravičen.

Kaj pa se dogaja s kostmi v prebavilih? Določen del se jih res razgradi v želodcu s pomočjo kisline, večji del pa od kisline razmehčan potuje naprej po prebavnem traktu. Ker vsebina črevesja ni več kisla, razmehčana kost zopet otrdi in se sprime s sosednjimi delci kosti, če vmes ni dovolj druge vsebine. To pa je podoben proces kot strjevanje betona. In betonu je zelo podobno blato, ki ga moramo potem veterinarji občasno odstranjevati iz črevesja psom, ki so se preobjedli kosti. To je za žival zelo mučno, boleče in celo nevarno. Če pes dlje časa ne more na blato, se blato izsuši, skupaj z ostrimi kostmi poškoduje črevesno steno in nato lahko črevesje poči s hudimi, navadno smrtnimi posledicami. Psi in mačke, ki so večkrat zaprti lahko tudi dobijo t.i. »megakolon« - kot vreča razširjeno debelo črevo, ki ima mišice tako oslabljene, da tu zastaja tudi normalno blato.

Verjetno ste tudi že slišali, da pes ne sme jesti kurjih kosti, čeprav volk v naravi prav z veseljem pohrusta divjo kuro ali drugo ptico. In to s kostmi vred. Pozabljamo pa, da volk ni kure skuhal ali spekel. Kost ni namreč samo iz kalcija in drugih mineralov, ampak je naravni kompozitni material, ki mu trdnost daje organska matrica. To je nakakšna tridimenzionalna mreža čvrstih vlaken, ki pa izgubijo svojo trdnost, če jih toplotno obdelamo. Takšna kost zgubi trdnost, postane krhka in se rada drobi. V primeru votlih kosti s tanko steno se drobi v zelo koničaste delčke, ki se rade zapičijo v gobček, med zobe, žrelo, požiralnik, želodec ali črevo. Te poškodbe so v najboljšem primeru samo zelo boleče, v najslabšem pa brez intervencije veterinarja lahko celo smrtne.

Sicer pa imajo tudi kosti svojo dobro plat. Debele, močne kosti, kot npr. goveje jušne kosti, ki jih pes ne more zdrobiti, jih pa dlje časa gloda in z njih poje hrustanec, mu očistijo zobe. Hrustanec pa ohranja zdravje sklepnih hrustancev našega psa.

Če torej povzamem: psi niso mrhovinarji, zato večjih količin kosti ne prebavijo, zatorej mu jih ne ponujajmo. Občasno sicer lahko dobi kakšno kost, a nikoli dolgih cevastih, ki jih lahko zdrobi (sem spadajo po naših izkušnjah tudi kosti jagnjeta, kozlička ipd.).

Najboljše kosti pa so tiste, ki našega udomačenega volka zaposlijo za dolge ure in si z njimi čisti zobe, na koncu pa večji del ostane in ga zavržemo. Ne smemo pustiti, da jih zakopljejo, saj se v zakopanih kosteh razvijejo bakterije, ki so lahko zelo nevarne za zdravje našega prijatelja.

   

 

    Rok Krajnik, dr.vet.med.

Prijava